Friday, December 23, 2011

Earthquake fffffying / Popotresno zmajarjenje


In Christchurch, Max picked me up. He just finished his flying and we went for a beer. Christchurch is in ruins since the big earthquake they had last year. You are not allowed to walk in the city center, but they have streets that are back on to the business district. Christmas is on the cards and people are enjoying the ease of being on holiday. Another day I met Max in the centre where he works. His brothers dropped me there and because I had some more time I decided to visit Srichinmoy` s restaurant. Just getting renovated, from the outside it doesn‘t even look like it is open, but inside were many people. I loved the atmosphere the moment I stepped in that place. I ordered some food and water and looking around their little shop when suddenly the floor started to move. Then the house started to shake and stuff started to fall. When you saw the city you know you have to run far away from moving buildings, I don t even remember my way out, I was so fast. We were shocked, the one way or the other.  Everyone was asking if you are ok, and I got texts.  Max asked if am I OK after a little earthquake. Well sure it wasn’t little. I had to go to the toilet and when I was back in the building then another one hit.
I decided to stay out doors for the day.  Max said he is ready for flying if the road is not tottaly ruined. While driving up to the launch we had another big quake. Well, after that everything was great. He went flying and did some acro fun stuff with his Aeros, then top landed. Another pilot came up and I offered to be a driver for them. This time they landed on a big landing field near bar. ..

Prispela do Christchurcha. Mesto je v razvalinah se od lanskoletnega potresa, zato ni veliko moznosti za spilanje turista. Maxova brata sta me pripeljala v mesto, in odsla sem v Shrichimoyjevo restavracijo na prigrizek. Hiso so ravno obnavljali, zato so bili vse okrog postavljeni gradbeni odri. V restavraciji je bilo presenetljivo veliko ljudi. Medtem ko sem sedela za mizo in cakala moj curry, ne vem tocno kaksen meni, so se zacela premikati tla, nato cela hisa, ljudje so zaceli kricati in stvari so padale po tleh. V sekundi sem bila na prostem. Potres je dosegel 5,9. stopnjo. Zanimalo me je kaj lahko naredim po potresu, ce rabijo kaksno pomoc, pa je en starejsi kivi odgovoril da je najbols da kupim gajbo pira in si prizgem cik. Kdo bo pa vedel ce ne izkuseni?  Par metrov naprej je bila trgovina z alkoholom, veliko steklenic  je bilo razbitih in smrdelo je po bakardiju in pivu, ki so prehitro dosegli tla zaradi neusmiljene gravitacije. Kupila sem pivo in odsla do Maxa in njegovih sodelavcev.
Max se je odlocil da bo letel kljub tresenju zemlje. Jaz pa sem se odlocila da bom rajsi ostala na tleh. Zmaj ki bi ga dobila tukaj je malo prevelik Ponudila sem se za soferja ceprav je Max pristajal na vrhu in delal akrobacije z Aerosom.  Drugemu pilotu ni uspelo priti nazaj na vrh zato pa je placal pijaco v baru zraven pristanka, ko sem ga prisla iskat. 



Max and his Blacky



Sprogs measurment ...
Max coming to topland.


Flying Sandymount. Letenje na Pesceni gori


After work Darryl picked us in the city center and we went flying Sandymount. Up there were many pilots and smell of fun was in the air. My Missy was already assembled. I landed my GoPro to Andrew and he made some nice shots. I was playing around, staying up was easy this time. James taught me how to launch with holding just a basebar. That was super fun.

Darryl nas je pobral v centru in odpeljali smo se na Sandymount. Na vrhu je bilo veliko pilotov. Moj zmaj je bil ze sestavljen tako da sem samo skocila v bubo in poletela. James me je naucil kako startati da drzis samo speedbar. Cisti uzitek.  

Andrew soaring


Young hang gliding Kiwi pilots. I am missing them already.

It s always great hanging around fun girls that fly hang glider. I would import Charlotte to Slovenia. I guess you guys would love her. She would kick some asses up there. :)

Teddy preparing his glider for a ride.

Georgia took her Honey bunny with her. I told her that bunnys can t go flying with hangglider, they only fly if they have a bird on their back ...


Thursday, December 22, 2011

Not going to Queenstown again? / Queenstown 2. - propadla misija

Teddy finnaly managed to pick me up  at Lobitz family. He came with young German boy Frider in old bumpy van. We went to check if it is flyable, but decided it is too windy…  So I put all of my junk and sit in the van with Teddy and Frider, said goodby to Sabine and Hagen and off we were. Van was coughing and protesting to drive us. I still don t know how many times we started it before we came to the top of the hill and drive in neutral just to the gas station in the citycentre. Teddy s friend Leggi came and saved our asses. He is well known barman in Dunedin. That s why at the gas station some people already knew, who is coming to pick us up. He opened a fancy disco club just for us. Gave us beer and his house to stay overnight. In the morning we went to pick up the broken van. Luckily the engine started and again we had a hard time driving it to car service centre. Working, not working, working, not working. It stayed on a little hill for five times and we used neutral to get to the servicer again. In times like that you can t do anything else then smile. We went for a coffe while they were checking the van.  With five gliders on the top we were spotted by Darryl, local hanggliding pilot and he stored all the gliders for the that night. 

 
Teddy me je koncno pobral pri Lobizevih. Pripeljal ga je zelo mlad fant z imenom Frieder. Ze po prvem metru sem vedela da je nekaj narobe s kombijem. Poskakoval je po cesti in masina je tulila. Nekako nam je uspelo priti na vrh klanca in se v leru spustiti do prve bencinske. Tam smo kripo tudi pustili do naslednjega dne. Mi pa smo odsli zurat v mesto. … No do Queenstowna nam  s tem avtom sigurno ne bo uspelo. Zaribala je masina, ker je nas mladi prijatelj pozabil dotociti olje. Se sedaj ne vem kako se je kombi znasel pri serviserju, saj je celo pot protestiral.  Se enkrat  v leru po klancu navzdol do mehanika.  Cela situacija me je nasmejala do solz. Pri mehaniku nas je opazil eden od Dunedinskih zmajarjev in nam ponudil pomoc… Jao je tezko biti zmajar ... :)

Saturday, December 17, 2011

Aramoana soaring / Letenje z Aramoane




Yesterday I finally had two hours soaring. Hagen pitied my non flying and took me to their home hill Aramoana even though it was still raining. The wind was crossed and agitated, so I waited. He decided that conditions are not good enough for me and we would try our luck somewhere else.  As we took out all the battens, wind became right. Fast I assembled Missy again and went flying. Take off was easy, just few steps and I was up. It was also easy to stay up and soar. I was playing and trying to get as close to the brow of the hill as possible. Didn`t even think of thermaling, having so much work with low passes. Hagen flew to the city and over the sea. I followed him, but decided not to go that direction, because I didn`t see any smart landings. So I just flew back to the playground. Sheep were giving me impression that I am a huge buzzard, looking up, bleating and trying to hide.




When I saw Hagen landed, I decided I also have enough. My arms were soaring and I was tired, so I spotted the same meadow, this time sheep weren’t  there, and landed. He run up to get the car and I was singing. What a perfect day. 



Vceraj mi je koncno uspelo. V zraku sem bila debeli dve uri. Prve pol ure sem samo preletavala hrib, spoznavala teren in zmajko Missy ki jo sedaj letim. Ko sem se resno spravila k zadevi sem bila hitro visoko nad klifom in se pocasi odpeljala proti startu. Nazaj grede sem imela veter v rit in je slo kot raketa. Missy je najmanjsi zmaj kar sem jih kdaj letela in je ubogljiva kot zdresiran konj. Ima ze  Najbolj zabavne so uboge puhaste ovcke, ki mislijo da sem ogromna ujeda, pogledujejo v zrak, ko priletis mimo njihovih kosmatih glav in meketajo da so usmiljenja vredne, vcasih se skrijejo pod kaksno drevo.  Uboge ovcke, ce bi vsaj vedele da jim cisto nic nocem. Ko imas vec visine se tudi one pocutijo bolj varne in samo se gledajo. No sicer jim pa malo strahu in telovadbe prav nic ne skodi...


Even albatrosses are walking

Again not much luck with the weather. Rain, fog and not good wind conditions. We decided to go to the Otago Peninsula and check the wild life.  I put the glider on the car, just in case it becomes flyable. On the way we run out of gas, so I went hitchhicing with an empty plastic gas cannikin. Kiwis are so nice. Middle aged man took me to the gas station and back. 



I still wanted to see albatroses and little blueeyed pinguins so we continued direction Portobello. To enter the colony of albatros you have to pay and by the time we arrived it was already closed, but they can also be seen from the clifs. Well, not today, it looks like it was so unfliable that even albatroses where walking. There were only hundreds of segals that were screaming and shitting all over the place. Within that I am also thinking about my arm. Looks like one of them wanted to show me what he thinks about my flying – shit. 



Bunch of people came with mini bus and I followed them to the fence of the cliff, to maby  learn some more. However, I just turned and walked away  when I heared one lady saying that stinky segals are albatroses.  Few minutes walk down to the coast to meet the pinguins and seals calmed me down.  They are so cute, the smallest pinguins in the world. Seals were playing in the sea and one was laying on the beach as that he ate to much and now it is incapable to move. 



Jost decided he has to find work again, so he left with his friend Kruger and I stayed with Lobiz family waiting for Teddy to pick me up. He got stucked in Nelson, where the weather is even worse than here. Because of the flood roads are closed and he is moving slowly towards Dunedin. We intent to go together back to Queenstown, this time with a glider.

Hawaiki

Hawaiki - where supreme being created the world and first people. We all came from there and we all return to this mistical place, where people turn into birds or descend to the underworld.



Maori believed that they where related to natural world - earth, birds, sea ...



Sky`s mistical creation of Tu, the first man:
Man`s soul is gathered into the world of being, the world of light. The flying bird is a place in the body. Breathe, sneeze, living soul, into the world of living, the world of light!
The flying bird is placed in the body, breathe soul of Tu, breathe.


 
Na začetku obstoja je bila praznina Te Kore.  V njeni ničevosti je obstajala noč imenovana Te Po.  Nešteto let je minilo, ko se je noč Te Po začel spreminjati. Spremenil se je kar dvanajstkrat. – iz Imenitne Noči v Prostrano Noč, iz Prostrane v Zavito Noč, nato v Temeljito, iz tega je postal Noč Prepredena z Žilnato svetlobo Iz Žilnate se je razvlekel v Noč s Praznim Pogledom. Iz te slepe noči se je razvila Noč Obotavljajočega Raziskovanja. Kasneje je postala Noč Negotovosti, iz negotovosti se je prelevil v Noč ki se nagiba k dnevu iz nje pa je postala Noč ki meji na dan. Pri teh enajstih spremembah se je Noč ki meji na dan razdelila v Somrak in Zarjo. Po zarji je prišla dvanajsta sprememba – Te Ao Marama dnevna svetloba. Vsi rituali in predniki »mokopuna« izvirajo iz dnevne svetlobe, sveta luči.



 Takrat ko je nastala svetloba so bile ustvarjene tudi  ostale stvari v vesolju.  Od zemlje in neba do razlicnih globin voda, prepadov in  gora. Tudi Maorski dom bogov, nekakšen Olimp, ki se imenuje Hawaiki je bil ustvarjen. Hawaiki nui, Hawaiki roa, Hawaiki pamamao  so nebesa. Prostor čudovitosti, prostranosti, prostor ki je daleč stran. Vsi mrtvi Maori so bili pospremljeni v Hawaiki z obredom, ki se imenuje tangihanga.
Iz Te Kore, praznine in Te Po  -  izvirajo prvi bogovi.  Najpomembnejši starši, Rangi awatea in Papatuanuku,  oče Nebo, ki je nad nami in mati Zemlja, ki je pod nami. Rangi awatea je začel ustvarjati nebesa, a si ni mogel pomagati da se ne bi ljubil z materjo Zemljo, saj je bila tako zelo lepa. Stisnila sta se skupaj, tako močno da sta ugasnila luč. Zato so se otroci rodili v temi. Tane mahuta, bog gozdov, Tangaroa, bog oceanov, Rongo ma tane, bog kumare, Tu mateuenga, bog ljudi in vojne; Haumia tiketike bog korenine praproti, Ruaumoko bog potresov in Tawhiri matea bog neviht.
Sprva so otroci poskušali ubiti svoje starše, zato da bi živeli v dnevni svetlob vendar se  bog Tawhiri matea se s tem ni strinjal. Odločen je bil da bi starša morala biti zgolj ločena.  Eden po eden so poskušali prepričati svojega brata da bi opustil navezanost, a jim ni uspelo. Tane se je domislil rešitve, tako da je stal na rokah in se upiral ob očeta in z nogami od njega potiskal mamo.  Z velikim obžalovanjem sta se ločila dokler ni bila mama daleč spodaj in oče visoko zgoraj. Dnevna svetloba se je razvlekla čez zemljo in ljudje so se postavili na noge. 



S prihodom svetlobe se je stvarjenje nadaljevalo. Otroci Ranga in Pape so dokončali nebesa. Ker so bili vsi moškega spola so ustvarili žensko Hine ahuone. Tane Mahuta jo je naredil iz rdeče prsti in ji vdihnil življenje. Tane se je sparil z njo  in, ko mu je rodila hčer si je vzel tudi njo.  Hčeri je bilo ime Hine Titama. Deklica sijoče svetlobe. Zaradi sramu, ker je bil njen mož tudi njen oče je pobegnila v podzemlje in postala Hine nui te Po, gospodarica teme. 



Smrti niso poznali, vse dokler ni Maui Tikitiki a Taranga, katerega je mati splavila v morje, zapravil priložnost. Maui je bil pol človek pol bog. On je ukrotil sonce, da se je počasneje premikalo po nebu, ukradel ogenj svojim prednikom in izgubil življenje v zadnji dogodivščini. Uničiti je hotel gospodarico teme, Hine nui Te Po. Ona je imela žensko telo, oči iz zelenega kamenja, lase iz morske trave in ustnice barakude. Odločil se je da jo bo med spanjem presenetil. Skozi njeno vagino je vstopil v njeno telo, z namenom da se prikaže spet skozi njena usta. S seboj je imel ptice za družbo in mali palček je od navdušenja zažvrgolel, še predenj se je Maui dobro splazil v vagino. Hine nui te Poi je odprla svoje kamene oči , stisnila svoja stegna in zdrobila Mauija. Ker mu ta pustolovščina ni uspela, so ljudje postali umrljivi.  
Vendar, preden je umru je naredil najbolj pomembno nalogo. Z brati je odšel lovit in s seboj vzel začaran trnek. Ni imel vabe, iz nosa mu je pritekla lepljiva kri, s katero je namazal trnek. Le s tem je ujel ogromo ribo, Te Ika A Maui danes poznan kot severni otok Nove Zelandije.  Ko se je dvignila nad valove, je Maui priveslal s svojim kanujem do vrha gore kjer je njegov trnek postal predgorje ki danes tvori južni del Hawake Baya.
Mauijeva riba je postala zemlja Maorov in poimenovali so jo Aotearoa mokopuna, sebe pa ljudje zemlje. 




I got information from different books: 
- Old New Zeland, F.E. Maning
- The Matriarch, Wiri Ihimaera
- maby some other book, but forgot to write it down in the libary.

Monday, December 12, 2011

Sunday, December 11, 2011

Lov za zmajem. / Hangglider runner

We left Kerikeri  for a road trip. Sky was crying for us and I was driving in light rain. We stuffed all of our junk into Serena van. When I tried to start the engine the battery wasn’t working. Well, nice beginning of a trip. Tony helped us out and we left with a smile on our faces. 
The very first minute when we came to the highway, police stopped me. I was driving too fast. Well, he was a nice guy and he realized how sincere, stupid and humble we are and let us slide without a fine. Their speed limit is only 100 km/h. But, my heavy foot  could be expensive. We found petrol station with the last fumes of petrol so we knew  the adventure is on. 
 
First night we slept in Raglan. Surfing paradise. We parked in front of surfing club and in the morning we got fine for sleeping there. Well, unbelievably it was still cheaper than paying for  the camp.

I tried surfing for the first time. It was quite difficult because my surf was a bit of a gun not suitable for beginners. But it was lots of fun. And watching all those who really know how to do it is also exciting.
St. Nicolas is baking cookies ...
Another few nights we slept in DOC camps. They are great. One, we found deep in the forest, another one in paradise beach north east of Wellington. I tried to contact a friend that is leaving in Wellington but unfortunally  we missed.



 
Well, I hurried to be on south island as soon as possible. As I thought I will pick up a glider and go flying. In Nelson I couldn’t t get the glider Teddy promised me. Because Glenn, he is suppose to have it said I cannot fly it until Teddy comes and checks it out. Well the weather wasn‘t the best and I wanted to see some flying spot. We headed to Queenstown and had a stop in Wanaka. This little town blew me away. It is so nice, colors of the lake are amazing, restaurant with homemade beer and beautiful mountains around. We went paddling  Wanaka Lake. Didn’t  like their safety talk and the idea you can’t leave their visual horizons. They also equipped us with an emergency mobile phone...  We went paddling and had competition of our own since that lady claimed we can’t manage the distance to Ruby Island in less than 20 minute.  Proving her wrong, we did it in 15 minutes. For dinner I prepared asparagus in creamed sauce with pasta. Very budged but also very good. 
 
Because we were only few hours away from Queenstown we drove there. After Wanaka my expectations were huge and I have to say I was little disappointed. Totally touristic place, it is beautiful, but the town impulse didn’t work for me. We found a nice DOC camp near the lake and fed bloodsucking sandflies and mosquitoes. Another day I went to Flying Park where Lisa tried very hard to arrange a glider for me. Again without luck. This night we were sleeping almost on the launch at Lisa’s and Johns place. Had a great time with some nice paragliding and hang gliding pilots. Hopefully  I will get the Mars glider tomorrow. 
Take off over Queenstown


First thing when I woke up, I texted  Ian  not to forget my glider. When I came to launch I realized again I am without luck. John and Lisa found a nice solution and called some pilots in Dunedin.  They welcomed me with open hands and had a glider for me. That is great, but to Dunedin is more than 3 hours drive and it was already noon. We rushed to great little town,  with the most delicious salmon burger,  near landing called Arrowtown so that Jost left his CV in one of their restaurants.  And from there straight to Dunedin. Where  we found the best club in New Zeland as they like to say. And they must be, because they remind me on my club. Funny, likes to have fun, loves flying and great sense of humor. I think my flying luck is getting better and better. Now let’s pray for the weather or even I will start to think that I am the witch that brings rain everywhere she comes... 

V slovenscini pa bo svojo zgodbo predstavil profesionalni uporabnik slovenskega jezika, prijatelj, kolega, znanec, stric, sin, bivsi novinar, producent, zlatar, kajakas in se kaj bi se naslo JOST. 

 
Tek za zmajem (Nordijsko-Balkanska pastirska saga)
Na zadnji dan listopada je novozelandski balkan boy odložil svojo lopato , cirkus duo fantasticus pa je nabasal pojočo Japonko s svojo ciganarijo, da odroma proti jugu. Seveda ni šlo brez zapletov, saj je bila vžigalna slamica prekratka, da bi napojila suho grlo istočne kurve, ki je ob obratu ključa le suho zakašljala. Nekaj deset minut kasneje je prihitel Tony s svojim magičnim zabojčkom, ki jo je sunil v zadnjico, da je prav lepo zapredla, kmalu sva že kljubovala gravitacijskim zakonom in se bala, da naju zaradi nadsvetlobnih pospeškov ne bi zribalo s popolnoma ravne ceste.
Nebo nad mestom, ki je tako kul, da so ga poimenovali kar dvakrat, se je zavilo v sive oblake in potočilo solze za nama. V stilu ameriških originalnih gangsterjev sva se odločila, da jo dol mahneva po West Coastu, vmes pa probava obiskat še kakega kivijevskega obešenjaka.  Opononi (dis is najs end det is najs) pa še na cesti skozi šumo sva začela šopati Balkan, prestolnica kumare Dargaville in Baylys Beach (krneki) potem pa proti Aucklandu. Jejžkova je po Northern Highway odpeljala z zidakom na stopalu, zato sva dobila spremstvo mojstra luči, ki je žežil moder stroboskop. Modri angel usode je uvidel najino nedolžnost, nevednost in pobožnost, zato sva jo odnesla le z opozorilom. Kmalu sva se ponovno tresla za svoj obstoj, ker na jebeni obvoznici nimajo bencinske črpalke. V stilu »naju pa že ne bo noben jebal« sva se na hlapih pripeljala do bencinske z zvenečim imenom Papakura in zmagala (spet). Vožnja do Raglana, THE spota za surfanje na zahodni obali je bila zdaj le še relativna časovna formalnost. Padle so pice in per, nato pa sva se zavlekla pred klub in se tam ustalila za noč.
Zjutraj naju je čakal za brisalec zataknjen listek za napačno parkiranje AKA freedom camping notice, ampak, je kazen nižja od cene kampa, zato je zmaga še vedno zmaga, čeprav malce pirova. It was like a a rock concert, the surf was nice, we bought a sticker in nadaljevala pot proti jezeru Taupo. Saj je lepo, ampak, vse skupaj bolj varianta tresli so se joški, rodila se je miš. Tokrat sva šla kampirat v DOC kemp nekde daleko u šumi, tako da sva izkoristila svoj pogon na vse 4 in se privlekla na jaso poleg lovca, zapalila vatru i pevala partizanske pesme. Začuda se nama sosed ni pridružil.
Zjutraj sva pobrala še posušene cunje in spet od offroadala v civilizacijo, po desert roadu, kjer kivi vojnici opravljajo vaju sa maneversku municiju, na desni pa se odpira pogled na deželo gospodarja prstanov. Na postanku v boksu sva srečala še izgubljene Čehe s severa, ki so v Aucksu ponovno zamenjali avto, tokrat so za tri tisočake nabavili nek razpadajoč kombi in ponovno opravili deal stoletja. V Taihapeju sva pri kitajcu vzela rižo za s sabo in je zadostovalo za kosilo, dovolj pa je ostalo še za večerjo.  Bliss-sticka nikjer, piči Miki dalje. Vse do Eketahune, kjer sva želela spoznati župana, saj so naju navdušili s svojimi lično izdelanimi božičnimi okraski, vrhunec odličnosti pa so dosegli z lesenim kivijem v nadnaravni velikosti, ki so ga oblekli v črne vreče za smeti  in se tako poklonili ekipi z jajčasto žogo, ki sliši na ime Vsi Črni. Zaključila sva v DOC kempu, sredi ničesar, 37km vzhodno od Wellingtona, v privat zalivu ... Grdo. Ker se nekateri ne javljajo na telefon, sva za naslednji dan nabavila putovnice za trajekt med severom in jugom. 
New Year s decoration :)

They dressed giant kivi into All Blacks rugby team colors ...
Včasih je kar OK, da se človek zbudi relativno zgodaj v upanju na valove, čeprav ti nikoli ne pridejo. Zato, ker istočna kurva spet ni hotela štartat. No, to je pa že kar zanimiva situacija, ker Robinzon, čeprav je našel Petka, tudi ni mogel s samotnega otoka. Sploh pa, nama se je to zgodilo v soboto. V stilu, »naju pa že ne bo noben jebal« sem v prvi podrtji našel fotra s terencem in kabli, tako da smo spet kmalu predli in offroadali v civilizacijo.

Sleeping in DOC camp near Wellington. On the beach ...


Usoda je hotela tako, da sva se ustavila na placu, kjer so bile na enem mestu mehanična delavnica, supercheap autoshop in še benza. Zamenjala sva akumulator in kurvi dala malo juica.  Zdaj ne bo več jamrala. Ker sva morala čakati na trajekt, sva se zabavala s pohajkovanjem po štacuni, ki je prodajala svegaisvašta, Jejža pa je zapalila na kapitansko čepico. Vkrcavanje na trajekt ne gre po sistemu FIFO, ampak ti denar kupi mesto v prvi vrsti. Jao Kiviji, razočarali ste nas. Pot čez Kuharjevo ožino je precej dolgočasna, sploh, ker ni bilo videti ne delfinov, ne kitov, na koncu pa je omagal še jež in zaspal med mizami. Z izkrcavanjem v Pictonu se je začel tudi uradni del teka za zmajem, zato sva v močnem dežju kljub pozni uri nadaljevala vožnjo do Nelsona, kjer se izpolnijo s(r)anje. Tokrat sva prelisičila sistem in prespala pred kampom, ki je imel že zaprto recepcijo, midva pa dober izgovor.
Glenna je popadla dječja, zato nisva dobila zmaja ampak kup nekih izgovorov. Folk pač rad prodaja drek, tukaj celo v vrečah po 2$. Iz deževnega Nelsona sva se umaknila proti Abel Tasmanu, kjer dela Chpmonk oziroma American Ben. Nastanila sva se v kampu Barn (skedenj), za zaščito električnega pastirja pa opazovala mimoleteče vesoljske ladje. Verjetno je pomagala tudi večja količina piva, ki nas ohranja srečne kljub močnemu dežju.
Glenn je tudi naslednji dan preboleval dječjo, zato sva se odpravila proti Queenstownu, spet po West Coastu, da si ogledava novozelanske alpe. Poglede je kvarilo slabo vreme, prepaspala sva ob jezeru blizu Franz  Josefa, kjer sva dobro nahranila komarje, si ogledala ledenik, ki je izključno komercialna dobrina. Trope ovac lično opremijo s pederušami, njihova vsebina pa ostaja neznana, čeprav jaz navijam za baklo in sendvič. Bencin je dražji kot zlato, zato se lahko jebejo. Seveda so razmišljali vnaprej in do Haasta niso postavili bencinske. 

Franz Joseph glacier. Be carefull full full full
Pot med Haastom in Wanako gre čez gorski prelaz, ki je opisan kot neka pravljična dežela, tako da sva ga midva verjetno zgrešila. Je bila pa vsaj pot do Wanake scenska poslastica ob ličnih jezerih in hribčkih. Pomirjajoče. Wanaka we like. Ima tudi lokal Paradiso, ki je bil seveda zaprt, a sva se znašla v zmagovalnem baru z domačim pivom, ki sva se ga lotila. Mene je najbolj navdušil safety talk pred veslanjem po jezeru in časovne opredelitve. But Wanaka we like. Ampak, treba je v Queenstown.

Queenstown ali mesto pozirajočih me je naredil malce impotentnega, sem se pa stuširal na bazenu in jedel pri Nepalcu, ki si je drznil ne imeti momotov. Na koncu sva pristala v prijetni družbi tistih tam zgoraj, med zmajarji in padalci. Tudi v kraljičinem mestu jih je popadla dječja, zato smo pred spanjem popili nekaj veder piva, vse skupaj pa se je odvijalo v nevarnih višavah smučarske koče na Coronet Peaku. Če od tam pogledaš malce levo, vidiš Arrowtown. Oni so kul. In njihov dimljeni losos je še bolj kul. 

Serena nad startom.